Tranzicija naprej ali nazaj – Cerkev in vernost v tranzicijski Sloveniji

 

V Šelestenju, novejšem slovenskem filmu, se pojavi tudi prizor, ko par pride do (idilične) cerkvice na griču. Znajdeta se pred zaprtimi vrati in zato se trudita skozi režo med vrati razbrati, kaj je notri. Znanec je ta prizor označil kot Lacanovski, meni pa se zdi precej dobra podoba za tranzicijsko vernost v naši dragi deželi.

Osamosvojitev Slovenije je za marsikoga pomenila, da bo lažje zadihal. Od družbenih ustrojev si je verjetno najbolj oddahnila ravno Katoliška cerkev, ki je bila prej pod stalnim pritiskom, sumničenjem in zatiranjem. Mnogi so zato pričakovali prerod Cerkve, izbruh nove evangelizacije; da bo rastlinica, ki je bila v temnici, na luči svobode vzcvetela in se razrasla. A to se ni zgodilo, kvečjemu nasprotno, kot da bi osamosvojitev še okrepila sekularizacijo, ki jo je socializem takorekoč institucionaliziral. Danes, dvajset let po osamosvojitvi, je javna podoba Cerkve umazana kot še nikoli v naši zgodovini. In v javnem prostoru je zelo redka povezava med odrešenjem in krščanstvom. Temu dejstvu se v Cerkvi marsikdo čudi, se nad njim zgraža in v njem vidi znamenje premoči temnih (rdečih) sil. Zakaj torej tranzicija po osamosvojitvi ni prinesla novega vala vernosti, temveč novo nasprotovanje? Ali je res težava samo v drugih?

Zakaj je Cerkev tako moteč element v slovenski družbi? Ali je kaj kriva sama?

V zadnjem času se zdi, da je Cerkev vse bolj „na tapeti“ mednarodne, sploh pa slovenske javnosti. Izgubljajo se stare vrednote, s tem pa tudi v marsičem uveljavljeno mesto Cerkve v družbi, prav tako je skopnela njena nedotakljivost. Na plan prihajajo takšne in drugačne neprijetne podrobnosti, vedno znova se oglašajo kritike na račun Cerkve, duhovnikov in vernikov, ne mine teden brez škandala ali proti Cerkvi naperjenega članka … V takšnem položaju se vsak vernik upravičeno vpraša, odkod tolikšno sovraštvo, nastrojenost, prezir.